Mnogo različnih napovedi, je bilo mogoče dnevno spremljati, v različnih medijih. Derbi med Mariborom in Olimpijo, ki skoraj vedno napolni stadiona v Ljubljani, ali Mariboru, si to tudi zasluži. Velika točkovna prednost Maribora in praktično že ovojen naslov prvaka v sezoni 2018/2019, pa je postregla z izjavami, ki morda niso bile niti potrebne, saj so v določenih merah tudi presegale mejo dobrega okusa, ali korektnosti.
Olimpija v tej tekmi ni imela kaj izgubiti. Toda vsaka tekma je pomembna, pravzaprav pomemben je končni rezultat. V derbiju, prestižni tekmi še toliko bolj.
In kaj se je zgodilo sinoči. Olimpija je s svojo igro in pristopom, v 1. polčasu popolnoma povozila Maribor. To je bila res sijajna predstava vseh igralcev. Maribor je bil na svojem igrišču nemočen, ponižan. Takšno, aktivno in učinkovito premoč, Maribor že dolgo ni doživel. Olimpija je bila boljša v vseh pogledih, v vsaki fazi igre, v vseh elementih, ki so odločilni za uspešnost v igri. Vratar Vidmar, je deloval popolnoma zanesljivo in z lahkoto pobral vse, kar se je dogajalo (dogajalo pa se je malo) v kazenskem prostoru. Očitno prihaja nazaj v nekdanjo formo. Centralna branilca, tudi več kot prepričljiva. Bagnack in Maksimenko sta brez problemov odrezala od igre Zahovića in Mlakarja, ki ta bila ob pretežno visokih in dolgih podajah, povsem nemočna. Oba zadnja krilna igralca, Andrejašič in Štiglec, sta bila asistenta pri prvih dveh golih, imela dovolj prostora za ofenzivno igro in ga tudi dobro izkoristila. Zvezna vrsta Olimpije je bila daleč nad Mariborsko. Kombinatorna igra, pretežno po tleh, izdelane akcije, mnogo gibanja z in brez žoge. Kronaveter in Cekici, pa med drugim tudi strelca. Cekici celo z odlično Mariborsko asistenco. Putinčanin, Savić in mladi Valenčič, nepopustljivi, v obeh fazah igre, agresivni, so samo še dodatno prispevali, k popolni premoči Olimpije in nemoči Maribora, v zvezni vrsti ter napadu. Centralni napadalec Haris Kadrić, je še enkrat dokazal, da bi si od začetka sezone 2018/2019, zaslužil več igranja. Če je zadel že v evropski tekmi, potem ni dvoma, da bi svoje sposobnosti (zelo dobro ga poznam), znal v celoti izkoristiti, tudi v domačem prvenstvu.
Normalno je bilo, da je Olimpija v 2. Polčasu navidezno prepustila iniciativo Mariboru. Normalno je tudi, da je Maribor moral nekaj poskusiti, popraviti vtis iz 1.polčasa, kajti razočaranje njegovih pristašev je bilo veliko. Toda, ni bilo povsem tako. Olimpija je še naprej obvladovala situacijo, si priigrala še lepe priložnosti. Lepo zaslugi domačega vratarja, ni bil rezultat ob koncu še višji. Gledano v celoti, pa je igralo samo eno moštvo, Olimpija.
Kaj zapisati o Mariboru ? Prvaki bodo. O tem skoraj ni dvoma. Zaslužijo si čestitke, saj so znali igrati na rezultat, ga tudi dosegli in ob »kiksih« Olimpije, to v celoti izkoristili. Toda njihova pomlad, kot tudi včerajšnja tekma je daleč od evropskega nivoja. Nekaj (v primerjavi z Olimpijo in še kakšnim drugim moštvom, npr. Domžale, Celje), posebej bode v oči. Po mojem mnenju je njihova igra prepočasna in zato težko pridejo v situacije za doseganje gola. Ni presenetljivo, da po doseženih golih v spomladanskem delu prvenstva, zaostajajo za 10 golov, v primerjavi z Olimpijo in 12 golov za Domžalami. . Oba napadalca (Mlakar je sicer spomladi igral premalo), sta v igri z visokimi in dolgimi podajami iz njihove zvezne vrste, nemočna. V zvezni vrsti pa sploh delujejo počasi, s preveč individualne igre. V taktični pripravi na tekmo ima njihov nasprotnik lahko nalogo, saj je več kot berljivo, od kje lahko eventualno pride nevarnost. Z dobro pripravljenimi igralci, ustrezno dozo agresivnosti, nasprotnik lahko hitro pride do terenske premoči, kar se je na tej tekmi tudi zgodilo. Napadalca sta bila odrezana. O asistencah, ki so mnogokrat preveč izpostavljene, ni bilo govora. Podaje za gol iz standardnih situacij (prosti strel, izvajanje kota), sam ne uvrščam med prave asistence za gol. Drugo je prodor, z dvojno, ali povratno podajo in nato pravo žogo napadalcu (najboljše postavljenemu igralcu), ali pa prava podaja s krilnega položaja, v kazenski prostor (včeraj npr. prva dva gola v mreži Maribora). Za takšne akcije je potrebno pokazati veliko več, v tekaškem in tehničnem smislu, kar pa s strani Maribora ni bilo videti. Napovedi pred tekmo trenerja Maribora Milaniča in igralca Mileca, so bile zato še dodaten motiv in izziv, za Olimpijo. Vsakega nasprotnika je treba spoštovati. Olimpija ima svoje ime v celotni zgodovini kluba, ki ga je potrebno vedno spoštovati.
Če sem že podobo Olimpije podrobneje predstavil, bom to poskušal storiti tudi za moštvo Maribora, na tem zadnjem derbiju, s predpostavko, da je Maribor, le Maribor. Ima največ osvojenih naslovov, v samostojni Sloveniji in je daleč najuspešnejši slovenski evroligaš. In bo tudi letošnji državni prvak.
Toda, včeraj, sinoči. Vratar Pirić, je bil na nivoju. Zaslužen, da ni bilo še več žog v njegovi mreži. Zadnja krilna igralca, Milec in Kolmanič. Katastrofa. Milec, je imel veliko problemov z osnovnim sprejemanjem žoge, Kolmaničeve podaje s krilnega položaja, pa so praviloma končale visoko za golom, ali pa v nogah nasprotnika. Centralna branilca Rajčević in Ivković, že na nekaj tekmah nosita glavno breme prejetih golov. Tako slabo postavljanje, tako slabo posredovanje (ali pa sploh ne), v najbolj nevarni coni (širina gola in še malo), sta si že prevečkrat privoščila. Maribor je na teh igralnih mestih postal zelo ranljiv. Vodilni in drugi gol Olimpije, sta njuna (brez podcenjevanja pravilnega in pravočasnega vtekanja Kadrića in Kronavetra, pred statična branilca). O zvezni vrsti Maribora sem nekaj že zapisal. Kljub določenim pozitivnim sposobnostim, je treba njihov učinek ocenjevati realno. Pri Mariboru učinki zveznih igralcev precej zaostajajo za učinki njihovih najbližjih zasledovalcev, na lestvici. To je bilo včeraj več kot očitno. Olimpijini zvezni vrsti ni mogel parirati nihče. Žoge so lahko podajali največ nazaj, skoraj vsak poskus igranja naprej, pa se je zaključil z dolgo podajo, dobro pokritima napadalcema, ali pa s poskusi individualnega preigravanja, vnaprej obsojenega na napako-odvzem žoge. Čeprav so imeli po imenih »močno« zvezno vrsto, v tokratni tekmi ni mogoče izpostaviti nobene dobre akcije, ali poskusa, ogrožanja gola Olimpije.
Podobno velja za oba napadalca, Zahovića in Mlakarja. Izgubljena sta bila v povprečju, skoraj popolnoma odrezana od igre, kajti vsaka dolga podaja po zraku je bila plen branilcev Olimpije. Kakšna ustvarjena polpriložnost Maribora, je bila bolj rezultat stihije, kot pa organizirane igre.
Maribor je bil povsem neprepoznaven in zato se ni čuditi negodovanju njihovih številnih navijačev. Če ne bi bilo bakelj, so si oni zagotovo zaslužili najvišjo oceno.
V včerajšnjem derbiju Maribor, ni bil Maribor. Ali jih je odgovornost in želja za proslavitev naslova res lahko (kot izkušeno moštvo) tako presekala, da jih ni bilo mogoče prepoznati. Morda. Toda nekaj drži. Olimpija se je predstavila kljub odsotnosti večjega števila igralcev (Suljić, Brkić, Tomić, Črnic, Kapun) v odlični podobi. Moštvo na igrišču je bilo uravnoteženo v vseh pogledih, zato so delovali tako suvereno in zasluženo, visoko premagali Maribor. Ta ni bil v stanju, da se v katerekoli elementu nogometne igre zoperstavi Olimpiji.
Zelo zanimiv bo zato finalni pokalni obračun, kjer bo ponovno dana priložnost včerajšnjim akterjem na igrišču, da pokažejo svojo vrednost.
Janez Zupančič
Nedavni komentarji