Kljub obilnemu deževju smo se zbrali na odlično pripravljenem igrišču NK Arne-Tabor v Vižmarjih. Pohvalno je bilo, da so pri nas tokrat prišli vsi, ki so pred tem udeležbo potrdili in sicer : Kritjan Cimirotič, Matjaž Jakopič, Darko Bajec, Srečko Rajšel, Rade Vujnovič, Janez Zupančič, Sani Trgo, Boštjan Puš, Željko Mitraković, Sebastjan Cimirotič in tudi poškodovani Tone Hrovatič, ki je kasneje v tekmi prevzel vlogo glavnega sodnika tekme. Seveda tudi ni manjkalo spremstvo naše ekipe in sicer Miloš Kadivnik ter Mahmut Kapidžić.
Gostje, naši rojaki iz Argentine so imeli tudi zelo pestro ekipo. Od najstarejših iz vodstva ekipe, trenerji ekipe ter tudi nekaj igralcev iz nogometne ekipe, ki se je od prihoda v Slovenijo pomerila z nekaj našimi klubi (drugoligaši). Igrali so tudi v NNC Brdo, na slovenskem turnirju, za izseljence v zamejstvu in po svetu (v organizaciji NZS), kjer so tekmovale tudi ekipe Avstrije, Nemčije in Srbije.
Cilj njihove ekipe je združitev obeh domovin preko nogometa. Kot so se sami izrazili in tudi zapisali v biltenu, da je najboljši dokaz ljubezni domovine, nastopanje v Sloveniji z Argentinsko majico, ki je okrašena z grbom obeh držav, v Argentini pa ponosno nosijo Slovensko majico.
Sama tekma je bila drugotnega pomena, prav tako rezultat. Zmagali smo sicer mi. Zelo razpoložena sta bila S.Cimirotič in Ž. Mitraković. Ostali starejši in še trije mlajši, pa smo dodali tisto, da se je tekma na razmočenem in kvalitetnem igrišču, ob stalnem padanju dežja, odigrala. Nobeden od prisotnih ni razmišljal, da se ne bi igralo. Gostov je bilo dovolj, podobno je bilo tudi pri nas in res smo brez problema igrali 7:7, na skoraj polovici igrišča.
Verjamem, da glede na pripadnost naših rojakov iz Argentine in ljubezen do Slovenije, nismo zgrešili v pozornosti do njih. Predali smo jim darila matičnega kluba NK Olimpija : eno veliko darilo (velika zastava NK Olimpija, majica in skodelica z grbom NK Olimpija) ter 10 manjših daril (šal in mala zastavica NK Olimpija). Vse to je bilo v ličnih zelenih vrečkah, prav tako z grbom NK Olimpija. Presenečeni so bili, mi pa zadovoljni, da so se naše pozornosti in daril zelo razveseli ter po kratkem našem nagovoru tudi z aplavzom potrdili.
Naše rojake smo tudi pogostili. To je bila priložnost za izmenjavo določenih pogledov, izkušenj, predvsem pa njihove dejanske aktivnosti in odnosa do Slovenije. Z nekaj izvodu izdanega najnovejšega biltena, ki so nam ga predali, je potrebno njihovo aktivnost in željo, da prihaja do druženja res pohvaliti. Z naše strani je padel tudi predlog, da bi morda takšen obisk (njihovi, pri nas so že številni), morali mi vrniti in se odpraviti v Argentino. Seveda nas tudi oni vabijo. Pot do uresničitve pa trenutno predstavlja veliko (finančno) breme. Zagotovo nismo organizirani tako dobro, kot oni. To pa seveda ne pomeni, da se tako ne moremo organizirati, še posebej, če delujemo z imenom dolga leta zelo uglednega kluba NK Olimpija. Za ta klub smo v preteklosti nastopali vsi, ki smo bili včeraj na igrišču in že to veliko pomeni. Šport povezuje, sam nogomet še bolj, saj je najbolj množičen povsod po svetu.
Takšne dogodke, kot je bil včerajšnji ja potrebno izkoristiti. To so znali izkoristiti že naši nogometni klubi, saj je na podlagi začetega povezovanja z rojaki iz Argentine, nekaj igralcev kar ugledno nastopalo za Slovenske klube. Najbolj ugledno ime je Andres Vombergar. Bil je član NK Olimpija, do nedavnega. Včeraj na igrišču, pa smo imeli priložnost igrati proti njegovemu očetu, ki je bil gost (aktiven igralec te ekipe), že v letu 2001.
Za popestritev tega prispevka, je priloženo še nekaj fotografij iz njihovega biltena, ter fotografij Miloša Kadivnika, neposredno ob dogajanju na igrišču in izven igrišča.
Janez Zupančič
Nedavni komentarji