Velja, predvsem za tekmo v Stožicah. Olimpiji se je zgodilo, da je večji del morala igrati z igralcem manj. Slovaški sodnik je deloval povsem zgubljeno. Agresivnih gostov se ni mogel (znal) ubraniti, čeprav so ga po zelenici rinili tudi do 20 metrov, od prostora, kjer se je kaj zgodilo, po njegovi presoji.
Turki so svoj namen in cilj dosegli. Sprovocirali igralce Olimpije in seveda vse nas na tribunah, blokirali sodnika, ki je z odstranitvijo Cekićija, postavil še piko na i. Cekićiju sicer ni bilo potrebno dati v dani situaciji nobenega dodatnega povoda, da se je vmešal med dva turška nogometaša. Vprašanje je tudi koliko je dejansko udaril (dosegel) nogometaša, ki se je začel »mrtev« valjati šele potem, ko je bilo jasno, da do žoge ne more priti. Gostom bi moral za verbalno napadanje vsakič pokazati vsakič vsaj dva kartona (napadalo ga je po najmanj 5 igralcev). Res, da jim je razveljavil povsem regularen gol, kajti prekršek v takšni situaciji se ne sodi. V Angliji takšni zračni dvoboji spadajo med najmilejše. Vse to seveda ni spremenilo dejstev na igrišču. Z igralcem manj (druga težka tekma zapored), je bilo težko upati oziroma težko držati ravnotežje, z objektivno kvalitetno in fizično zelo močno ekipo, s posamezniki z dodano vrednostjo. Vseeno pa si je Olimpija pripravila v 66. minuti sanjsko priložnost. Tomić je na desni strani podal do Menala, ta pa je v polnem sprintu idealno podal pred gol. S približno 5 metrov Vukušiću ni uspelo premagati gostujočega vratarja, ki je instiktivno posredoval in preprečil gol. Upanje se je podaljšalo do 70. minute. V gneči, po streljanem kotu je iz težkega položaja, z glavo streljal Samardžić in tudi tokrat je vratar gostov preprečil žogi pot v mrežo. Olimpiji sicer še vedno ni bilo potreben popoln napad, kajti imela je še vedno pozitiven rezultat. Zato pa je uspelo gostom. Igralec s klopi Töre, je imel na desni strani veliko prostora. Žogo je še malo povlekel proti 16-m prostoru, nato pa podal v kazenski prostor, kjer je njihov igralec Jahović bil najvišji in s strelom z glavo, pripeljal goste do želenega vodstva, kar je bilo dovolj, da v 3. krog napredujejo gostje. Vtis pri prejetem golu je, da je zamudil v skoku Samardžić, morda bi podajo lahko prestregel tudi vratar Vidmar.
Gostje so večjo prevlado na igrišču dobili prav z vstopom Töreja in najdražjega njihovega igralca Guilherma. Olimpija se kljub temu ni vdala in poskušala z igralcem manj, z odlično podporo gledalcev, doseči zadetek, ki bi prinesel napredovanje. Žal ni uspelo. Gostje so čvrsta, agresivna in tehnično zelo podkovana ekipa. Zelo kvaliteten nasprotnik. Toda proti določenim zadevam se ni dalo. Zato je bilo, posebej v 1. polčasu, komično, tragično, da se lahko dogajajo tudi takšne scene. Razočaranje gledalcev in seveda tudi igralcev Olimpije je bilo veliko. Težko je z enim igralcem manj večji del tekme. Imel pa je sodnik lepo priložnost (ne, da kaj vrne), tudi goste prikrajšati za kakšnega igralca manj, ob korektni uporabi kriterijev sojenja. Očitno je VAR še edino upanje, da se kakšna sporna odločitev še dodatno preveri in se s tem vsaj minimalno izključi subjektivni faktor presoje.
Nogomet oziroma nogometna igra mora biti v prvem planu vedno. Sicer ne odobravam tudi stalnega valjanja (skoraj ob vsakem dotiku). Toda tudi za takšno obnašanje igralcev je zdravilo. Če leži skoraj mrtev, po dobri minuti pa že izvaja npr. prosti strel, ali neovirano teče, je povsem jasno izigravanje. Pravilna sodniška odločitev : rumeni karton, ali pa časovna kazen (zakaj ne). Pravila so zato, da se spreminjajo, spreminjati pa se morajo v funkciji razvoja nogometne igre.
Glavo pokonci in nauk : ne splača se na igrišču, dokazovati z verbalnimi zadevami, obtoževanjem sodnika, itd. (velja za obe moštvi), ampak vso energijo osredotočiti v igro.
Olimpiji je bilo sinoči to v veliki meri odvzeto.
Janez Zupančič
Nedavni komentarji