Med vožnjo na nogometno tekmo sem prejel žalostno novico. Zapustil nas je naš prijatelj, nogometaš in trener, komaj 57-letni Suad Beširević-SULJO. Še vedno mlad, dejaven v nogometu, bi moral še dolgo ostati na nogometnih zelenicah, v krogu družine, prijateljev, številnih nogometašev in soigralcev.
Ne bom pisal o njegovi bogati igralski in trenerski karieri. Ob tem žalostnem dogodku je zagotovo lepše, da zapišem tisto, kar se mi je o njem najbolj vtisnilo v spomin.
Torej :
- V živo sem spomnim, kako je kot majhen fantič zaprosil, če se lahko malo vključi v trening članskega moštva NK Mercator-Svoboda, na Viču. Sprejeli smo ga v svoje vrste. Tako smo videli in spoznali takrat še majhnega, suhljatega, vendar tehnično zelo podkovanega igralca. Kasneje je na hitro zrasel in postal velik nogometaš tako po rasti, kot po nogometnem znanju. Največje rezultate je dosegel za NK Borac iz Banja Luke.
- Po končani igralski karieri je hotel postati nogometni trener. Veliko sva se pogovarjala o tem, kaj mora storiti, da bo prišel do uradnega papirja. S praktičnim delom je postal ugleden in prepoznaven trener. Trenersko diplomo je »nadomestil« s takrat zelo znano številko 99, ki mu je omogočila sedenje na klopi za rezervne igralce in drugo strokovno osebje. Tekma proti Liverpoolu je bila dokaz njegove nogometne inteligence in sposobnosti za vodenje tekem. Vse potrebno je uredil že med tednom, s praktičnim delom na treningih.
- Njegova največja vrednota pa je bila v tem, da se nikoli ni izpostavljal kot velik in pomemben nogometaš. Kljub temu, da je bil velika nogometna osebnost, je začel prevzemati treniranje manjših klubov in tudi mlajših selekcij. S tem je dovolj jasno pokazal, da ga zanima le nogomet in razvoj igralcev, saj se sicer ne bi ukvarjal z mlajšimi.
Nekaj zadnjih let sva se videvala manj. Vedno je bil preveč tih. In tako je tudi nepričakovano, tiho in mnogo prezgodaj odšla iz nogometne sredine še ena velika nogometna osebnost.
Suljo, počivaj v miru.
Nedavni komentarji