Z žalostjo v srcu, moram zapisati, da nas je danes zapustil MARKO ELSNER, član našega Izvršnega odbora, nekdanji vrhunski igralec NK Olimpija, Crvena Zvezda Beograd ter številnih tujih klubov,jugoslovanski in slovenski reprezentant.
Marko je pred dobrim mesecem dni praznoval 60 let. Rojen je bil 11.aprila 1960. Mnogo bitk je preživel, toda težka in zahrbtna bolezen, ga je premagala.
Izgubili smo veliko osebnost.
Težko je v tem trenutku še karkoli drugega zapisati.
Vse podrobnosti o njegovi zadnji poti, bomo objavili na tej spletni strani.
Iskreno sožalje najožji družini pokojnega Marka.
Predsednik ŠD Veterani NK Olimpija Ljubljana
Janez Zupančič
NK Olimpija v sezoni 1982/1983, b 1. Yu ligi, takrat še z MARKOM ELSNERJEM.Na prednovoletnem srečanju 17.12.2019. Zelo razpoloženi MARKO ELSNER, družbi dveh bivših soigralcev, Radeta Vujnoviča in Jožeta Prelogarja. Vsi trije so člani Izvršnega odbora ŠD Veterani NK Olimpija Ljubljana.V družbi veselega MARKA ELSNERJA, na prednovoletnem srečanju veteranov Olimpije, 17.12.2019. Ponosen sem in v čast mi je, da sem lahko igral skupaj s tako vrhunskim nogometašem, predvsem pa izjemnim človekom.Na večnem derbiju med veterani NK Olimpija in NK Maribor-16.03.2019, MARKO ELSNER, v vlogi vodje te ekipe, seveda ni manjkal.Leto 2007-MARKO ELSNER (čepi, drugi z leve), se je vedno odzval tudi na humanitarne akcije-Evropa Donna 2007-Igrišče tedanjega NK FactorNovice Evropa Donna-Revija za zdrave in bolne-Priloga Naše žene-številka 27-September 2007Humanitarna tekma 2007-Evropa Donna tudi dnevni časopisi so poročali o tej tekmi- Vir: neprepoznan na prejeti fotografiji.
Danes sem nadvse žalosten, ker se je včeraj poslovil za vselej znanec in prijatelj ter legenda slovenskega in jugoslovanskega, evropskega, svetovnega nogometa, Marko Elsner. Mnogo premlad, a bolezen je bila neizprosna.
Ko sem bil konec osnovne šole in v prvih letnikih Kamniške gimnazije smo radi hodili na tekme 1. jugoslovanske lige v “Žagarjev grabn” kakor smo tedaj ljubkovalno rekli stadionu za Bežigradom.
Takrat je 1978 Marko prišel iz Slovana v Olimpijo, ki je bila trd in zahtevn nasprotnik za vse nasprotnike, tudi za moštva t.i. velike četvorke kamor smo tedaj uvrščali Dinamo iz Zagreba, Hajduk iz Splita ter Partizan in Crveno Zvezdo iz Beograda.
In prav k Crveni Zvezdi je nato odšel Marko po nekaj letih, ko se je prekalil pri Olimpiji kot izvrsten zvezni libero. Žal ni dočakal zvezdnih trenutkov Zvezde, ki je postala leta 1990 klubski evropski in svetovni prvak. Pred tem je leta 1987 je namreč odšel z Nenadom Bjekovićem v Nico. Kasneje je nogometno igralsko pot sklenil pri Dunajski Admiri Wacker.
Marka se v živo spominjam tudi kot člana jugoslovanske reprezentance, ko je s soigralcem Srečkom Katancem osvojil bronasto medaljo na OI 1984 v Los Angelesu. Še dolgo nisem mogel preboleli katastrofalnega sojenja in nerazumnih izključitev, ki so preprečile, da tedaj Jugoslavija ni igrala v finalu. No za uteho so potem fantje premagali za 3. mesto Italijo v kateri je igral legendarni Franco Baresi.
Marka sem osebno spoznal in se sprijateljil z njim ter njegovo ženo Nado na Fužinah, kamor sem prišel živeti 2005. Tako sem imel priložnost srečati se tudi z njegovim sinom Luko, ki je hodil po očetovih stopinjah kot njegov brat Rok.
Ob desetletnici Doma starejših občanov Fužine 2015, je Marko prijazno priskočil na pomoč pri organizaciji najbrž tudi zanj ene najbolj odštekanih nogometnih tekem v njegovi karieri v medgeneracijskem smislu z starostnim razponom 90+ let med najmlajšim in najstarejšim udeležencem. Tekmo so počastili z igranjem tudi legendarni Jože Prelogar, Rade Vujnović, Gregor Židan in Đoni Novak.
Hvala Care Mare, pogrešal te bom, pogrešal te bo ves nogometni svet, počivaj v miru, ohranil te bom v trajnem in najlepšem spominu.
Iskreno sožalje ženi Nadi, sinu Luki in Roku, njunima družinama in vsem znancem, prijateljem ter ljubiteljem nogometa.
Danes sem nadvse žalosten, ker se je včeraj poslovil za vselej znanec in prijatelj ter legenda slovenskega in jugoslovanskega, evropskega, svetovnega nogometa, Marko Elsner. Mnogo premlad, a bolezen je bila neizprosna.
Ko sem bil konec osnovne šole in v prvih letnikih Kamniške gimnazije smo radi hodili na tekme 1. jugoslovanske lige v “Žagarjev grabn” kakor smo tedaj ljubkovalno rekli stadionu za Bežigradom.
Takrat je 1978 Marko prišel iz Slovana v Olimpijo, ki je bila trd in zahtevn nasprotnik za vse nasprotnike, tudi za moštva t.i. velike četvorke kamor smo tedaj uvrščali Dinamo iz Zagreba, Hajduk iz Splita ter Partizan in Crveno Zvezdo iz Beograda.
In prav k Crveni Zvezdi je nato odšel Marko po nekaj letih, ko se je prekalil pri Olimpiji kot izvrsten zvezni libero. Žal ni dočakal zvezdnih trenutkov Zvezde, ki je postala leta 1990 klubski evropski in svetovni prvak. Pred tem je leta 1987 je namreč odšel z Nenadom Bjekovićem v Nico. Kasneje je nogometno igralsko pot sklenil pri Dunajski Admiri Wacker.
Marka se v živo spominjam tudi kot člana jugoslovanske reprezentance, ko je s soigralcem Srečkom Katancem osvojil bronasto medaljo na OI 1984 v Los Angelesu. Še dolgo nisem mogel preboleli katastrofalnega sojenja in nerazumnih izključitev, ki so preprečile, da tedaj Jugoslavija ni igrala v finalu. No za uteho so potem fantje premagali za 3. mesto Italijo v kateri je igral legendarni Franco Baresi.
Marka sem osebno spoznal in se sprijateljil z njim ter njegovo ženo Nado na Fužinah, kamor sem prišel živeti 2005. Tako sem imel priložnost srečati se tudi z njegovim sinom Luko, ki je hodil po očetovih stopinjah kot njegov brat Rok.
Ob desetletnici Doma starejših občanov Fužine 2015, je Marko prijazno priskočil na pomoč pri organizaciji najbrž tudi zanj ene najbolj odštekanih nogometnih tekem v njegovi karieri v medgeneracijskem smislu z starostnim razponom 90+ let med najmlajšim in najstarejšim udeležencem. Tekmo so počastili z igranjem tudi legendarni Jože Prelogar, Rade Vujnović, Gregor Židan in Đoni Novak.
Hvala Care Mare, pogrešal te bom, pogrešal te bo ves nogometni svet, počivaj v miru, ohranil te bom v trajnem in najlepšem spominu.
Iskreno sožalje ženi Nadi, sinu Luki in Roku, njunima družinama in vsem znancem, prijateljem ter ljubiteljem nogometa.
Pomotoma sem zapisal ob 10. obletnici 2015, bila je 9. obletnica DSO Fužine 2014. Se opravičujem za napako.