Včeraj (petek 22.05.2020), ob 14.30 uri, se je začelo uradno, zadnje slovo od našega MARKA ELSNERJA, vrhunskega nogometaša in vrhunske osebnosti. Neizbrisan bo ostal njegov pečat :
- predstav na igrišču, začetih v NK Olimpija v sezoni 1977/1978 in končanih v sezoni 1982/1983, ko je prestopil v Crveno Zvezdo Beograd,
- pobudnika za ustanovitev in zelo aktivnega člana Izvršnega odbora veteranov NK Olimpija, od leta 2012, do zadnjega dneva, ko je lahko še kljuboval težki bolezni.
Marko je bil naš. Sezona 1982/1983 je bila sezona najboljše uvrstitve Olimpije v jugoslovanski ligi. Ni bilo presenetljivo, da je MARKO prejel bogate ponudbe za prestop v drugi klub in ga tudi realiziral.
Njegovo zadnje slovo, ob prisotnosti velike množice, tistih, ki so ga najbolj cenili, sem se dolžan zahvaliti vsem, ki so prispevali svoj delež, da je bilo slovo (zaradi določenih omejitvenih ukrepov, v omejenem obsegu), dostojno za takšno osebnost, kot je bil MARKO. Zato gre moja osebna zahvala :
- najprej najožjim članom Izvršnega odbora društva, ki jih moram imenovati : Jože Prelogar, Rade Vujnovič-oba nekdanja soigralca, Miloš Kadivnik in Miha Kebe. Z njihovo pomočjo je bilo takoj po Markovi smrti zagotovljeno posredovanje obvestila matičnemu klubu Olimpija, osrednjim medijem, Crveni zvezdi in članom društva, z e-pošto in SMS sporočili. Pomemben del od smrti dalje je bila tudi priprava protokola zadnjega slovesa, kjer smo imeli še nekaj predlogov (špalir; žalna komemoracija, in…) in poslovilnega govora. Z največjo odgovornostjo, zaradi pozornosti do Marka, sem zadevo v celoti koordiniral,
- Matičnemu klubu NK Olimpija. Skupaj smo oblikovali vsa obvestila. Namesto odprtja žalne knjige za Bežigradom (v prostorih v Jami), so takoj ponudili boljšo možnost, v njihovi trgovini, v Mercator-centru, v Šiški in to tudi realizirali. Zagotovljen je bil tudi špalir 18 mladih fantov, oblečenih v športni opremi, kar pa je bilo potrebno, zaradi ukrepov povezanih s koronavirusom odpovedati. Zadnjemu slovesu pa je prisostvovala ožji del vodstva kluba, s predsednikom g. Mandarićem na čelu ter veliko število igralcev sedanjega moštva,
- Celotni ožji družini Elsner (ženi Nadi, sinovoma Roku in Luki in bratu Branetu), ki so v teh težkih trenutkih in verjetno neprespanih nočeh, od ponedeljka do petka, našli toliko moči, da so se vsi zadnjega slovesa, izvedli v skladu s protokolom.
Opomba : vrstni red bi lahko tudi zamenjal, saj je bila priprava na zadnje slovo od Marka, le družinska zadeva.
Številni smo toliko cenili Marka, da si ta zapis zasluži še dodatek k uvodnemu delu. Vpogled v razpoložljivi arhiv, iz najboljše Olimpije v prvi jugoslovanski ligi, kaže posebno, lahko bi rekel tudi v določeni meri izjemno podobo, o takratnem moštvu, ki je začelo prvenstvo, seveda z MARKOM in včerajšnjo prisotnostjo nekdanjih soigralcev, na njegovi zadnji poti. Na tekmi 2. kola v Zemunu in tudi včeraj, nas je bilo skupaj šest (6) : Vujnovič, Terčič, Zupančič, Katanec, P.Ameršek, Prelogar. Darka Domadenika nisem opazil). Trije (3) igralci : Rožič, Bengez in Marko Elsner), iz tega moštva so žal pokojni, pokopani na Žalah.
Dolžan sem izpostaviti še ostale prisotne : Dalanović, Matović, Lalović, Rus in…, ki so bili tudi Markovi soigralci. Manjkal je V. Ameršek, ki so mu ukrepi koronavirusa onemogočili vrnitev iz Italije. Opravičiti se moram številnim drugim, ki so bili prav gotovo prisotni, vendar pa jih zaradi moje vloge, nisem videl. Skratka skoraj celotno moštvo iz sezone 1982/1983 (več v prilogah).
Manjkal pa ni skoraj noben član našega društva, v katerem so tudi številni nekdanji soigralci iz Olimpije in drugih klubov in najožji prijatelji (brata Vrabac, Jakopič, Bajc, Škafar, Rajšel, Drevenšek, Bevc, Markoja in ……
Bila je prisotna še kopica še starejših nekdanjih igralcev in tudi trenerjev : Corn, B. Oblak, Dimitrijević, Šoškič in……. ,
Nekorektno bi bilo izpustiti tudi klubske delegacije iz Domžal, Triglava, posameznike (Šimundža, Irgolič, Prašnikar, Milko Djurovski in….) iz drugih klubov v Sloveniji in nekdanje soigralce Marka Elsnerja, vseh generacij.
Tako, kot je bilo težko sestaviti poslovilni govor ob izgubi MARKA ELSNERJA, je težko pisati tudi tole. Toda, nobenega dvoma ni. MARKO, s svojimi načeli, mirnostjo in direktnostjo, bi moral biti deležen veliko večje pozornosti, v času, ko je prenehal z igranjem.
Mi v društvu smo ga znali ceniti in ga bomo zelo pogrešali. Ne bomo pa ga pozabili. Prehitro se namreč pozablja določene zadeve, se preprosto izbriše, ali izkrivlja resnica in se trenutke, ki so najbolj žalostni, izkorišča bolj v populistične, kot pa resnične namene. Marko je bil v določeni meri tudi posebnež, predvsem pa preprost človek. Predsednik NZS, g. Radenko Mijatović, je v poslovilnem govoru, poudaril[1] : »Njegovo družbo na nogometnih tekmah, pronicljive nogometne analize, enostavnost pri razlagah ter vedno pozitiven pristop bomo resnično pogrešali.
S globokim spoštovanjem in hvaležnostjo za vse, kar si storil za nas, za slovenski nogomet in za vse s čimer si bogatil nogometni svet, se danes poslavljamo od tebe«.
V zelo čustvenem poslovilnem govoru sina Luke, je bilo poleg izjemnega prikaza odnosa očeta (MARKO) in sina ter družine, prav tako zaznati določeno grenkobo zapostavljene pozornosti domače sredine, v času aktivnega življenja (zapisal bom kar družine ELSNER).
MARKU, zato še enkrat hvala za vse. V našem društvu, društvu z večino bivših soigralcev iz vrhunskega jugoslovanskega obdobja in najožjih tvojih prijateljev, prijateljev Olimpije, bo vedno ostal zaščitni znak in nepozabljen. Mi smo ga znali izkoristiti. Njegovo slovensko nogometno pot, bomo poskušali v sodelovanju z NK Slovan, iz katerega je prestopil v Olimpijo, primerno prikazati in oblikovati.
Janez Zupančič
Predsednik ŠD Veterani NK Olimpija Ljubljana
Opomba : Prispevek še ni lektoriran in dokončan.
[1] g. Radenko Mijatović-predsednik NZS : izvleček iz njegovega poslovilnega govora
Nedavni komentarji