Njegova igralska kariera in trenersko pot je obsežna in zahtevna, saj je človek, ki je ostal zvest in zapisan nogometu, odkar pomni. Imel sem srečo, da sem ga lahko spoznal tudi z druge strani, vsaj malo odmaknjene od njegove vrhunske nogometne kariere.
Kot otroku se mi je zdel njegov prihod nekaj utopičnega, nadzemeljskega. Kakšno nogometno znanje. Nedosegljivo. Sanje. Ali se je takšnim virtuozom sploh mogoče vsaj malo približati na igrišču? Redko katera tekma, v kateri je igral za Olimpijo, je minila brez ogleda.
Nekaj let po njegovem prihodu v Ljubljano je v letu 1976 za krajše obdobje postal moj trener. Kasneje sva skupaj delovala pri Olimpiji v mlajših selekcijah. Vmes pa so bila mnoga srečanja, mnogo nogometnih dogodkov. Ni se spremenil. Poln energije je vstopal v nove nogometne projekte. Praktične demonstracije so bile tako nazorne, da je mlajšim zastajal dih, z odprtimi usti so gledali in poskušali »požirati« njegove sposobnosti. Bil je človek s posebnimi prijemi. Njegove nogometne oči so skoraj nezmotljivo prepoznale prav nogometni talent. Na nogometno igrišče, ki ga je razdelil na več manjših igrišč, je hkrati postavil več kot 100 igralcev. Igra. Igrali so vsi hkrati. On pa je hodil okrog igrišča opazoval in zapisoval. To je bil skavting, pravi skavting, vrhunskega strokovnjaka. Že takrat je imel formalno izobrazbo, diplomo višje trenerske šole v Beogradu, ki jo je končal veliko let pred koncem igralske kariere. Zaradi poškodbe je aktivno igranje končal pri 33 letih. Nedosegljiv pa je ostal v prezentaciji praktična znanja, neposredno na igrišču.
Toda Zaza ni bil samo trener. Prav je bilo, da se je odločil delati z mladimi. »Vedno sem pravil, da nisem trener, ampak učitelj. Tega pa danes manjka pri delu z najmlajšimi. Oni v prvi vrsti potrebujejo učitelja, ki v igralcu prepozna njegovo nadarjenost in ga v prvih letih pusti, da se igra, zabava v nogometu«[1].
Njegovo delo z mladimi je imelo izjemne učinke. V Olimpiji je preživel 33 let. »Vzgojil sem tri generacije igralcev. Iz moje prve generacije so tudi Jani Pate, Grega Židan, Primož Gliha, Stane Komočar, iz zadnje pa Milivoje Novaković, Boštjan Cesar in Branko Ilić. Ne spomnim se vseh. Vzel sem jih pri pionirjih in potem sem jih vodil do mladinskih let«[2].
Zelo pomembno je v kakšnih pogojih je to dosegal. Najbolj slikovito je opis podal Zaza kar sam : »Joj, ko bi videli v kakšnem stanju je bila takrat jama za Bežigradom, kjer smo trenirali. Teren ni bil primeren niti za trening konjev, kaj šele nogometašev. Bilo je vse polno blata v dežju, v suhem obdobju pa je bilo igrišče trdo kot beton. Toda v teh težkih razmerah so se fantje krepili, bili so bolj zbrani pri delu. Na neki način je bilo še dobro, da so delali v zahtevnih razmerah. Danes se mladim zdi toliko stvari samoumevnih«[3].
Vse, kar je o nogometu mogoče slišati iz njegovih ust, več kot drži. Težko mu je karkoli oporekati. Še vedno je zelo aktualen njegov pogled na nogomet. Tisti, ki so sprejemali njegovo učiteljsko vzgojno vlogo na igrišču, o njem pripovedujejo z izbranimi besedami. Izbor je obsežen (nič čudnega, saj je imel opraviti z mnogimi). Najbolj pa to njegovo vlogo simbolizira izjava Stanislava Komočarja, tudi nekdanjega igralca Olimpije : »Da, že s 16 leti sem igral v jugoslovanski ligi za Olimpijo. Je bilo pa takrat drugače. Moj takratni trener Radoslav Bečejac, moj drugi oče, je vzgojil veliko dobrih igralcev. Takrat smo preživljali več kakovostnega časa na treningih. Boljše šole so bile, ni bilo toliko vplivov staršev. Ko vidim, koliko je zdaj tega, ko kričijo na otroke in vlečejo svoje frustracije iz otroštva, ker jim ni uspelo, mi postane slabo«[4].
Kar malo predolg sem že za rojstno dnevno voščilo. Ne smem pa izpustiti, da je Zaza kljub letom še aktiven. Veliko hodi, tudi kolesari, živi zdravo in neobremenjeno življenje. O nogometu se vse težje kaj izvleče iz njega. Ostaja pa pri tem : »Ne hodim na tekme, tudi po televiziji nogomet spremljam bolj selektivno. Še največ spremljam angleško ligo. Tam se nekaj dogaja«[5].
Marsikaj sem hotel še slišati neposredno iz njegovih ust. Preveč je skromen. Vsak njegova beseda, vsak morebitni nasvet je na pravem mestu, izbor njegovih konkretnih misli pa še vedno predstavlja trend sedanjosti, ne pa preteklosti. Zaza zna in je vedno znal na najboljši način povedati in pokazati kaj je prednostno v nogometu : le pravilno učenje s stalnim ponavljanjem na osnovni ravni (osnovnih nogometnih sposobnosti), zagotavlja selektivni razvoj igralcev (najboljši do vrhunske ravni).
Ta njegov pragmatični pristop sem cenil odkar ga poznam. To je temelj v procesu vsakega treninga, seveda z upoštevanjem vseh drugih dejavnikov. Toda brez kompleksnega obvladovanja žoge (osnov), je za vrhunski nogomet, katerega predstavnik je bil Zaza, je veliko truda zaman. Tudi njemu kot izjemnemu »tehničarju« ni bilo nič podarjeno. Poleg čarovnij na igrišču je moral, kot vsi drugi, opraviti tudi fizične priprave. Te so bile v preteklosti res naporne, včasih celo brutalne. In povedal je, da je operacija kolka tudi rezultat trdega, garaškega dela v preteklosti-njegovi bogati igralski karieri.
Zato ob zaključku :
Zaza vse najboljše ob tvojem 79. rojstnem dnevu. Zdravja in veliko zadovoljstva pri tvojih vsakdanjih aktivnostih ti želim v svojem imenu in imenu vseh članov ŠD veterani NK Olimpija Ljubljana.
Lepo praznuj in vedno boš dobrodošel med svojimi nekdanjimi soigralci, ali nekdanjimi igralci na katere si prenašal svoje nogometno znanje.
Janez Zupančič
[1] Vir : https://www.slovenskenovice.si/sport/nogomet/mandariceva-olimpija-ni-moja-je-neka-peta-olimpija, Leto 2016
[2] Vir pod zap.štev.1 : Izvleček
[3] Vir pod zap.štev.1 : Izvleček
[4] Vir : http://www.times.si/sport/nogomet/nogometni-biser-slovenije-postal-vojak-in-zapeljal-na-mino-v-afganistanu–63313647b48a9d8cf0c125c7f77d0f9bfc1d2e2e.html, Nedelja,13. 10. 2019-izvleček
[5] Vir pod zap.štev.1-izvleček
Nedavni komentarji