Velik jubilej, velikega človeka, športnika, gospodarstvenika. Resnično težko karkoli še zapišem o Janezu Isteniču. Ne poznava se prav dolgo. Fasciniran sem bil, ko sva se prvič srečala. Samo nekaj besed je spregovoril, pa sem se zavedal, s kako uglednim gospodom se lahko pogovarjam.
Takrat sem bil deležen tudi velike pozornosti. S posvetilom mi je izročil svojo avtobiografijo : Od vrhunskega športnika do vinarske legende. Knjigo sem seveda prebral. Kljub temu sem se soočil s problemom. Kako in kaj zapisati o takšnem človeku, ob njegovem jubileju ? Odločitev je bila preprosta. Enostavno sem ga zaprosil, da v nekaj besedah izpostavi kaj aktualnega, kaj tistega, ki lahko pove še nekaj več oziroma doda k bogati vsebini v njegovi avtobiografiji.
Zato kar po vrsti :
- Veliko stvari se je zgodilo v mojem življenju, vendar najlepši trenutki pa so iz časov moje športne aktivnosti, kjer bi posebej izpostavil čas, ki sem ga prebil v Olimpiji v letih 1964 in 1965. Olimpija se je takrat pod predsedovanjem Mirana Goslarja in trenerskega tandema Stanković – Elsner pripravljala na zgodovinsko vrnitev v 1. jugoslovansko ligo, kar ji je v drugem poskusu leta 1965 tudi uspelo.To obdobje je za mene pomenilo čas važne odločitve, ali po končanem študiju grem na novo agronomsko profesionalno pot, ali pa po vrnitvi iz vojske pri 25 letih nadaljujem z igranjem pri Olimpiji. Poznana je moja odločitev, tako da danes pri 80-tih letih še vedno delam tisto, za kar sem se odločil leta 1965.
- pogled gledam na današnjo Olimpijo. lahko rečem, da je atmosfera v kateri danes deluje Olimpija neprimerljiva s tisto iz let šestdesetih let. Takrat je za Olimpijo stala vsa politika in gospodarstvo, medtem ko danes, če ne bi bilo g. Mandarića, ne bi bila več prisotna v slovenskem prostoru. V vzdušju pomanjkanja denarja in širše podpore slovenske javnosti klub ob grožnji, da ga bo zapustil njegov predsednik, vodi kratkoročno politiko enega do dveh let. Pogrešam stabilno klubsko politiko, kjer bi v moštvu igralo vsaj pet doma ali pa v Sloveniji vzgojenih igralcev in da se moštvo vsako leto ne bi kompletno postavljalo na novo. Če se ozrem na trenutno situacijo moram reči, da predsednika Mandarića okolje, kjer deluje, ne bi smelo pustiti samega in brez pomoči. Bojim se za bodočnost Olimpije…. in
- V korona letu, je naše podjetje vseskozi delovalo, proizvodnja je glede na naravo dela bila več ali manj možna, prodaja pa se je zmanjšala za 30 %. Upam, da bo cepivo prineslo odrešitev, ker še enega takega leta ne bi prenesli.
Dodati pa moram vsaj tole :
a/ bil je član jugoslovanske mladinske reprezentance za reprezentančno tekmo z Anglijo, pri kateri je takrat nastopal in tudi izstopal Boby Moore. Tekma v Londonu na stadionu Stanford Bridge se je končala z 2:2,
b/ komaj 17 let je imel in je postal vratar članske ekipe Ljubljane, nato je bil vratar Krima iz Ljubljane, Olimpije, znova pa se je vrnil v Ljubljano. Na poslovilni tekmi pri 28 letih je en polčas branil za Ljubljano, na katero je bil najbolj navezan, in enega za Olimpijo.
Zaključil pa bom z naslednjim, že zapisanim mojim citatom na tej spletni strani : knjigo »Od vrhunskega športnika do vinarske legende« je res treba prebrati. Morala bi postati obvezno čtivo za vse bodoče mlade nogometaše, ki bi lahko spoznali, kako je mogoče z načrtnim delom doseči mnogo, in še več.
Spoštovani Janez. Ob tem častitljivem jubileju ti želim v imenu vseh ki te poznamo obilo zdravja in da se še dolga leta tako čvrsto držiš, s pozitivnimi pogledi na nogomet in vse ostale, predvsem tvoje zadeve, ki te ohranjajo tako krepostnega.
Janez Zupančič
Opomba : Tekst pri fotografijah : Janez Zupančič
Nedavni komentarji