Po dolgem času je bilo potrebno ponovno stopiti na nogometno igrišče. Že na začetku leta nas je športno društvo Trboje povabilo na turnir treh veteranskih moštev. Težko je bilo zavrniti to vabilo, kajti tudi sam živim v občini, v kateri so tudi Trboje. In včeraj, v soboto je bil za domačine res slavnostni dogodek. Povsem prenovljeno igrišče na nekdanji lokaciji, je postalo pravo in kvalitetno igrišče. Dolgotrajno in močno deževje je pokazalo določene posledice. Na nekaterih mestih je odvodnjavanje nekoliko slabše. To se sicer ni oviralo igre. Ni dvoma. Domačini so dobili res lep objekt. Gotovo ga bodo znali izkoristiti. Trboje so nekoč že imeli svoje nogometno moštvo, ki je nastopalo v Gorenjski ligi.
Tudi tokrat so se domači zelo izkazali in odlično organiziralo celoten program. Lepo smo bili sprejeti. Imeli smo svojo garderobo. Poskrbljeno je bilo za pijačo, ki je prav prišla že pred tekmami, saj je bilo zelo soparno vreme. Tudi ostala logistika ni bila sporna. Skratka popolna skrb domačih.
Program je bil razdeljen na dva dela. Najprej turnir na katerem je vsako moštvo igralo dve tekmi (2 x 20 minut), na to pa še velika zabava (veselica, s srečelovom), ki je verjetno trajala dolgo v noč.
Če sem izpostavil domače, kot odlične organizatorje in skrbnike (vsaj za naše moštvo), pa žal to ne velja za nas. Namreč dve uri in pol pred našim zborom v Trbojah, je namreč že potrjeno udeležbo odpovedalo kar sedem (7) igralcev (vsi bi morali začeti že prvo tekmo). Bil sem pred dilemo. Ali odpovedati udeležbo, ali le nekako skrpati moštvo. Uspelo je to drugo. Telefoniral sem tistim, ki so do sedaj redko razočarali in uspelo nam je zbrati trinajst (13) igralcev. Dovolj za tekmo. Imeli smo kljub vsemu nekaj nekdaj vrhunskih igralcev, med katerimi izpostavljam Grego Židana, Dejana Djuranoviča, Jalna Pokorna (nastopil je s poškodovanim kolkom), Sanija Trga, Roka Cirarja, in Janeza Strajnarja, kot predstavnike nekoliko mlajših veteranov Olimpije. Od starejših sta bila na igrišču samo vratar, 75-letni Zoran Matović (začel je uvodno tekmo, zelo redko manjka) ter 67-letni Tone Hrovatič, na klopi pa sva bila Dinko Vrabac in jaz. Od ostalih, nekdaj aktivnih nogometašev pa lahko omenim samo še Gregorja Grašiča, ki za Olimpijo sicer ni nikoli nastopal, ter Šukurico, Miloševiča in Benovića.
Kljub osiromašeni zasedbi, so bili domačini z našo udeležbo zelo zadovoljni. Niso si predstavljali, da se srečanja ne bi udeležili. Med igranjem naših tekem so mnogokrat izpostavljali ime Olimpija. Pred tekmo smo jim podarili tudi štiri (4) Pumine žoge, ki jih podaril matični klub, skupaj z darilom in zastavico za domače moštvo in tretjega udeleženca, veterane NK Hrastje.
Čeprav je imelo odprtje igrišča, z našo prisotnostjo, predvsem družabni namen, moram biti kritičen do nas. Ni mogoče sprejeti odnosa nekaterih, predvsem pa ne številnih odpovedi tik pred zdajci. Olimpija predstavlja največje ime v zgodovini slovenskega nogometa. To ime smo dolžni veterani tako, ali drugače ščititi, v vseh pogledih, predvsem pa javnih nastopih. Ker pa so bili domači kljub vsemu zadovoljni z našo prisotnostjo, sem moram tokrat zahvaliti vsem tistim našim, ki so bili prisotni.
Peščica nas je ostala v prijetni družbi domačih skoraj do začetka finala Lige prvakov. Zato ob zaključku samo še enkrat zahvala domačim organizatorjem. Upam, da nam bo uspelo, da se jim v prihodnosti oddolžimo še s kakšnim obiskom, potrditi pa bo treba tudi vabilo veteranov NK Hrastje, ki so bili v seštevki dveh tekem zmagovalci.
Janez Zupančič
Predsednik ŠD Veterani NK Olimpija Ljubljana
Nedavni komentarji