Predvčerajšnjim je VILI praznoval 76. rojstni dan. Vili Ameršek je samo dobra štiri leta starejši od mene in zato ga je potrebno tudi s tega vidika predstaviti z vsem spoštovanjem.
Nogometno gledano z moje strani pa je ta razkorak mnogo večji. Takrat, ko sem se začel jaz pojavljati v nogometu (nastopanje za pionirje, danes mlajše dečke U13 v Litiji), je bil Vili že nogometna zvezda v takratni Olimpiji. Jaz pa odkrit navijač Olimpije. Bil sem tudi na tisti znameniti tekmi za Bežigradom, ko je Olimpija premagala Borac iz Banja Luke s 5:1 in se pred nabito polnim stadionom uvrstila v 1.Yu ligo.
Takrat je bilo težko zbrati denar za prevoz z vlakom iz Kresnic (od Hotiča do Kresnic je bilo potrebno razdaljo prehoditi in se s čolnom za prevoz ljudi organizirano pripeljati na drugo, kresniško stran, povsem blizu železniške postaje), do Ljubljane, kupiti vstopnico in se potem še prebiti s tedanje Titove ceste na stadion, skozi ozka vrtljiva vrata.
Splačalo se je takrat, splačalo se je tudi še kdaj kasneje. Vse za nogomet, vse za Olimpijo, takrat daleč najboljše moštvo v Sloveniji. Vsi igralci so bili moji idoli. Ampak po takratni moji vlogi v pionirski ekipi sem bil Jože Zagorc (srednji napadalec in golgeter). To ni manjkalo tudi meni (moram dobiti zgodovinski zapis iz Dnevnika. Objavljena je bila kratka vest o takratni naši zmagi, verjetno, da je bil to še NK Partizan Hotič, ki sicer ni nikoli nastopal v kakšni ligi, ekipe pa je imel). Največjega konkurenta sem takrat imel v sedaj že pokojnem bratu Jožetu. On je bil Zijad Arslanagić. Z bratom sva bila največja konkurenta na igrišču, kadar smo igrali med seboj, predvsem pa v dialogih, kdo je dejansko boljši.
Vili Ameršek pa je takrat predstavljal posebno zgodbo, povezano z menoj. Iz Trbovelj, kjer je živel se je na začetku vozil tudi z vlakom na tekme v Ljubljano in nazaj. Ker je dejansko na vlaku predstavljal že takrat za nas zagrete navijače posebno osebnost, je bilo naše največje veselje, če smo se lahko prerinili do kupeja, v katerem je sedel Vili in ga gledali do našega izstopa v Kresnicah. Če nas je vsaj pogledal, se nasmejal, ali pozdravil z mahanjem z roko, smo zmagali. Drugi dan se je vsak posamezno lahko pohvalil, da ga je na vlaku pozdravil Vili.
Že spomladi leta 1971 pa sem imel priložnost srečati se z Vilijem neposredno na igrišču. Člansko moštvo Litije je igralo prijateljsko tekmo z Olimpijo, v kateri je bilo res veliko število uglednih igralcev, kapacitet. Izgubili smo s 4:1. Vem pa zelo dobro, da sem takrat igral odlično in si prav s to tekmo odprl še dodatno pot za uveljavitev na višjem rangu, kot je bila takrat Litija, katere pa ni bilo za podcenjevati, saj je imela številne kvalitetne igralce za slovensko raven.
Moj prestop v viški NK Mercator (danes NK Svoboda) pa je prispeval k temu, da sem se na igrišču vse večkrat srečeval z Vilijem. Nikoli ni razkazoval zvezdništva, čeprav je bil igralec ekstra klase. Jugoslovanski reprezentant (kandidat je bil) ni postal. Prednost sta imela Brane Oblak in Danilo Popivoda.
Po številnih prijateljskih tekmah in tudi občasnih prestopih (mojih), pa sva z Vilijem postala celo soigralca, v Olimpiji, v spomladanskem delu sezone 1981/82. Odkrito bom zapisal. Niti v sanjah, morda v kakšnem skromnem razmišljanju si nisem predstavljal, da bom z Vilijem, kapetanom takratne Olimpije, skupaj na igrišču. Postala sva soigralca. Po izpadu Olimpije iz 1.Yu lige pa sva tudi skupaj prestopila v FC VSV iz Beljaka (tudi nekdanji ligaš, takrat regionalni ligaš, danes pa menda nekdaj bogati in organiziran klub sploh nima članskega moštva). Upam si trditi, da je klub z najino pomočjo uspel priboriti nazaj drugoligaški status. Dve leti najinih skupnih potovanj na treninge (samo občasno) in tekme, večinoma iz Kranjske Gore, kjer je imel Vili svoje dodatno bivališče (jaz sem moral prevoziti še dodatno pot od doma do Kranjske Gore), je prineslo mnogo takšnih in drugačnih, samo prijetnih zgodb.
Vili je bil povsem preprost človek in prav zaradi tega vedno (še danes) zelo priljubljen v različni krogih.
Tudi po prekinitvi igralske kariere in osamosvojitvi sva še igrala skupaj za veterane Slovenije in Olimpije.
Spoznali sta se tudi najini ženi, Vilijeva Darja in moja Sonja. Ni pa nobenega dvoma, da se s časom preveč oddaljujemo od nekdaj res prijetnih srečanj in dogodkov.
Vili je vse postajal teniški igralec, kar je še danes, jaz pa sem vse bolj na kolesu. Poškodbe v aktivni karieri so storile svoje in potrebno je bilo določene (nogometne) zadeve vse bolj omejevati.
Vili se v nasprotju z menoj ni hotel posvečati prenosu svojega ogromnega nogometnega znanja naprej, kot trener. Bil pa je pripravljen pomagati Olimpijo postavljati na stabilne noge že v letu 1985, torej eno leto po izpadu iz 1.Yu lige, skupaj z Branetom Oblakom in menoj. Takrat sva bila z Vilijem v Avstriji prekiniti igranje in se posvetiti stabilizaciji Olimpije. Veliko je bilo o tem tudi objavljenega. Sam poznam vsaj dva prispevka (eden je priložen v nadaljevanju), drugi, obsežen intervju Braneta Oblaka v Nedeljskem dnevniku pa moram še najti v originalu.
Torej z Vilijem in Branetom, dvema izjemnima igralcema, smo bili pripravljeni sestaviti stabilno Olimpijo, kar ni zanemarljiva zgodba še danes (vsaj po določenih dnevnih prispevkih in mnenjih).
Ko je vse to začelo še bolj padati, se je Vili še bolj odmaknil od nogometa in Olimpije. To je bila takrat velika izguba. Danes se Vili tudi zelo redko pojavlja na tekmah Olimpije, še bolj redko pa tudi v družbi veteranov.
Osebno pa sem najbolj vesel, ker je ostalo najino prijateljstvo. Sicer se preredko slišiva po telefonu, dogo Vilija tudi nisem obiskal, čeprav naju oba večkrat vabi nekdanji soigralec iz VSV. Z Vilijem sta se menda že dobila, jaz pa sem temu soigralcu obljubil, da pridem s kolesom v Beljak.
Dovolj bo. Še bolj konkretne zgodbe o Viliju, izjemnemu nogometašu, človeku in prijatelju imam zapisanega še veliko. Če bo Vili vse to moje pisanje odobril, bodo vsebine dobile svoje mesto v moji knjigi[1], ki bi že zdavnaj morala biti napisana.
Ta prispevek, na spletni strani veteranov je namenjen Vilijemu jubileju. Zato, spoštovani VILI, vse najboljše, največ zdravja, veliko zadovoljstva v družinskem in prijateljskih krogih. Naj te še na mnoga leta krasi tvoja aktivnost, nasmeh in prijazen odnos do vseh, ki jih poznaš.
In skrita želja. Pridruži se še kdaj veteranom in s tem daj vzpodbudo, da naša srečanja postanejo še bolj odprta.
Janez Zupančič
Predsednik ŠD Veterani NK Olimpija Ljubljana
Opomba : zaradi težav s spletno stranjo na dan, ko je Vili dejansko praznoval, prispevek objavljam šele danes.
[1] Janez Zupančič : knjiga v nastajanju : V imenu nogometne resnice. Op.: že leta 1999 sem se odločil, da bom enkrat napisal, opisal mojo življenjsko (nogometno, z dodatki družinske in delno poslovne poti).
Nedavni komentarji