Včeraj, 25.oktobra 2024, se je ob 15.00 uri na pokopališča Šmihel pri Pivki začela žalna slovesnost za preminulim Andrejem Želkom.
Andrej je bil v tekmovalni sezoni 1992/93 tudi član NK Olimpija (takrat je bila NK SCT Olimpija). V Ljubljani je ostal samo eno leto. To je bilo prav v času, ko je Olimpija postala državni in pokalni prvak Slovenije. V evropskem tekmovanju pa se je srečala s slavnim AC Milanom, v kvalifikacijah za ligo prvakov. Celotna sezona in tudi gol dosežen na tekmi z velikim rivalom na slovenski sceni NK Maribor, ter tekma z Milanom, zagotovo pomenita vrhunec njegove nogometne kariere.
Največ nastopov na najvišji ravni pa je imel za NK Primorje in NK Izola. Omembe vredni so tudi nastopi za druge manjše klube.
Andrej si je zaslužil, da se dostojno poslovimo od njega tudi veterani Olimpije in NK Olimpija. Zato sva bila na pogrebu prisotna član ožjega vodstva ŠD Veterani Jože Mehle in jaz. V Šmihelu pa sta ločeno prišla še dva člana našega društva iz Domžal, Dejan Djuranovič in Janez Strajnar, ki sta bila v času aktivne kariere njegova soigralca. Tradicionalno smo tudi njemu v spomin, na njegovo zadnje počivališče položili cvetlični aranžma zeleno-bele barve.
Že eno uro pred začetkom pogrebne slovesnosti v Šmihelu, je bil prostor pred pokopališčem skoraj poln (priložene fotografije), ob 15.00 uri pa povsem poln.
V obsežnem prvem poslovilnem govoru je Andrejevo življenjsko pot bogato opisal domačin, oče nekdanjega igralca NK Olimpije, Vitje Valenčiča. Marsikaj meni in verjetno še mnogim drugim, neznanega je povedal o Andreju. Bil je fakultetno izobražen, vsestranski športnik, tudi uspešen kmetovalec, pridelovalec kvalitetnega krompirja in fižola. Kot predsednik vaške skupnosti je imel stalno skrb za skupne dobrine in projekte občanov, ter za razvoj vaške skupnosti. Z veliko vnemo je opravljal redno delo carinika. Po preselitvi z mejnega območja na drugo delovno mesto in povsem druge naloge, pa se je njegova vnema in predanost začela rušiti. Mogoče je tudi to vplivalo na njegovo prezgodnjo smrt (vsaj tako sem lahko sam ugotavljal med poslovilnim govorom).
Čustveno se je od svojega očeta poslovil njegov starejši sin, tudi nogometaš. S preminulim očetom sta skupaj dosegla številko 250 v 1. slovenski ligi (Andrej, 245 in sin 5).
Dolgo je trajalo zadnje slovo od Andreja Želka. Upravičeno. Bilo je prežeto z izborom njegovih najlepših pesmi, v izvedbi kvarteta (pevci in kitarist) ter že omenjenimi govori na začetku, poslovilno mašo v cerkvi in zadnjemu dejanju, položitvi žare v družinski grob.
Ob tem zadnjem slovesu se je na enem mestu zbralo skupaj toliko njegovih bivših soigralcev iz različnih koncev Slovenije, trenerjev, med katerimi je bil tudi Lučjo Pertič, takratni Andrejev trener v Olimpiji, funkcionarjev, sodnikov in drugih privržencev nogometa. Prevladovali so seveda tisti, ki so z njim igrali v Izoli in Primorju ter v Olimpiji. Čeprav je šlo za žalosten dan, zaradi smrti Andreja, pa je bilo srečanje in razgovori z njimi prijetno.
S strani domačih smo vsi dobili povabilo za udeležbo na pogrebščini. V najbližji gostilni v Šmihelu je bila vsem ponujena brezplačna pijača, ali kava.
Prav je, da sva s kolegom Jožetom (bil je tudi voznik) odšla na to poslovilno slovesnost in se v imenu veteranov Olimpije in NK Olimpije poklonila njegovemu spominu.
Prilagam je tudi nekaj fotografij, ki potrjujejo zapisano.
Janez Zupančič
Predsednik ŠD Veterani NK Olimpija Ljubljana
Nedavni komentarji