Člansko moštvo Olimpije, je že polovico prvenstva končalo na 1. mestu in s tem tudi osvojilo naslov jesenskega prvaka v PLTS. Že v prvem (še jesenskem) krogu nadaljevanja, se je prednost pred Mariborom in ostalimi še povečala. Vsem najbližjim zasledovalcem, ni uspelo to, kar je uspelo Olimpiji, zmagati. Čeprav nizka, pa zato zaslužena zmaga in dokaz, kdo je bil v tem delu prvenstva najboljši, prepričljivo najboljši. Tisti občasni kiksi se pozabljajo. So lahko samo dobra šola, kako se ne na igrišče, ne glede na nasprotnika.
Sicer pa se je bilo na tekmi z Bravom, najbolj bati, da bo prišla kazen, po vrsti neizkoriščenih priložnosti, vključno z zastreljano 11-metrovko. To se ni zgodilo. V pravem trenutku je Olimpija povedla in tudi povečala rezultat, na 2:0. Domači Bravo je sicer uspel znižati rezultat in bil s tem tudi verjetno zadovoljen, čeprav s porazom seveda ne smeš biti nikoli zadovoljen, še posebej, če obstaja možnost za kaj več. Toda Olimpija je bila (razen v kakšnem trenutku) homogena. Povsem jasne so bile linije v moštvu : trije branilci (Samardžić, Bagnack in Maksimenko), dva zelo gibljiva in odgovorna zadnja zvezna igralca (Tomić, Valenčič) in ostalih pet, izrazito napadalno usmerjenih, od katerih Boakye bolj sodi v zvezno vrsto in nazaj, ostali štirje (Menalo, Cekići, Vukušić in Savić), pa predstavljajo permanentno nevarnost za vsakega nasprotnika. Če se še malo poigram z razporeditvijo na igrišču, to pomeni razporeditev v sistemu 1:3:2:4 (tudi 1:4:2:4), pri čemer so vsi napadalno usmerjeni igralci, vedno sposobni opravljati tudi defenzivne naloge. Tudi včeraj se je zgodilo, da se je na svojo polovico občasno vračal tudi Vukušić. Običajno je bila Olimpija kaznovana (kadar je bila-redko), samo takrat ko sta oba zadnja krilna igralca pustila preveč praznega (vmesnega) prostora (med napadom in obrambo), ki so ga znali nasprotniki s protinapadi tudi izkoristiti.
Vse to pa ni preprečilo zanesljivega skoka in položaja vodilnega na lestvici. Zato je potrebno igralcem in strokovnemu vodstvu samo čestitati. Čeprav ima Olimpija v moštvu veliko tujcev, pa ne gre zanemariti, da podpora navijačev (Green Dragons), ni slaba. Seveda pa navijači v Ljubljani zahtevajo stalne uspehe in atraktivno igro, na najvišji ravni. Objektivno pa je, da Olimpija odstopa. Hitri igralci, hitra in tehnično kvalitetna igra. Vmes je sicer še vedno preveč individualnih vložkov, v trenutkih, ko bi bilo boljše igrati (dvojno), ali hitro potisniti žogo bolje postavljenemu igralcu.
Jesen je več, ali manj uspešno zaključena. Veseli pa tudi dejstvo, da so v vrhu tudi mladinci in kadeti, kar pomeni, da bo več možnosti za povečanje števila domačih igralcev. Tuji igralci, kljub privrženosti (profesionalni odnos), dolgoročno bolj razmišljajo o kvalitetnih prestopih v druge klube.
Janez Zupančič
Nedavni komentarji