V zadnji dekadi tega meseca so praznovali rojstni dan trije aktivni člani našega društva. Med njimi Miloš Kadivnik praznuje prav na današnji dan, Dinko Vrabac je praznoval pred tremi dnevi, Matjaž Jakopič pa pred desetimi dnevi.
Kar lepe obletnice so za njimi. Najstarejši Matjaž Jakopič je zakorakal v 73. leto, Miloš Kadivnik v 66. leto, najmlajši med to trojico Dinko Vrabac pa proti 61. letu. Dva okrogli obletnici. Miloš 65 let, Dinko 60 let.
ISKRENE ČESTITKE VSEM TREM, OSTANITE ZDRAVI.
Korektno je, da o vseh treh zapišem še nekaj bolj vsakdanjega, morda kaj posebnega po končani njihovi nogometni karieri. Začel bom po starosti.
Matjaž Jakopič
Njegovi prvi nogometni koraki so povezani z Olimpijo kjer je bil v svoji generaciji med glavnimi izbranci. Ni pa takrat uspel priti v člansko moštvo. Zato pa je postal pomemben igralec v drugoligaškem mestnem tekmecu Mercatorju (Svobodi) iz Viča. Tam sva se tudi spoznala, bila precej let tudi soigralca. Poseben vtis je pustil tudi pri meni. Krasil ga je izjemen pristop, nepopustljivost. Garal je, nič mu ni bilo težko. Ni pa bil samo v nogometu. Je tudi študiral in to mu je omogočilo zanesljivo eksistenco.
Velik pečat je pustil na Nogometni zvezi Sloveniji, v obdobju, ko je ta nastajala in se razvijala. Vodja tehničnega sektorja je operativno primarna nogometna funkcija. Iz nogometa ni mogel. Bil je tudi trener številnih klubov. Verjetno pa se ne bom zmotil, če zapišem, da je njegov projekt (ob pomoči najbližjih katerim je zaupal) NK Factor, kasnejši Interblock. Vseskozi je bil zelo aktiven tudi v Zvezi nogometnih trenerjev Slovenije. Večina slovenskih nogometnih trenerjev ga odlično pozna kot organizatorja trenerskih seminarjev in moderatorja PRO seminarjev, s številnimi tujimi predavatelji, ki so verjetno prihajali tudi na njegovo pobudo.
Njegovo prisotnost v društvu veteranov je potrebno prav tako oceniti na najvišjem nivoju. Odzval se je vsakemu pozivu za igranje tekem. V zadnjih letih pa pomaga še pri konkretnih organizacijskih zadev in v organih kluba.
Jaka je z vsem srcem nogometni človek. Vse aktivnosti opravlja načrtno, na strokovnih podlagah. Veliko njegovih objavljenih nogometnih prispevkov je obogatenih in podkrepljenih z mislimi in idejami strokovnjakov in trenerjev širom sveta. Je odločen, nogomet pozna in zato je neupravičeno v določenih krogih tudi kritiziran. Preveč je praktično doživel pozitivnega na višjem nivoju kot je bil takrat slovenski nogometni nivo in zato je vedno lahko kvalificiran sogovornik. Glede na njegova leta in glede na vse opravljeno delo do sedaj ga je potrebno samo spoštovati.
Kolikor ga sam poznam, sem skoraj trdno prepričan, da na svoji nogometni poti (igralski, trenerski in funkcionarski), nikoli na pomislil na drugega kot pomagati slehernemu. Takšen je tudi v našem društvu. Ker zna zelo dobro sam skrbeti za ustrezno fizično pripravo, ob tej priložnosti želim : Jaka ostani zdrav in še dolgo tako naprej.
Miloš Kadivnik
Njegova igralska nogometna pot je podobna Jakopičevi. Bil je tudi eden od perspektivnih mladincev Olimpije. Članskemu moštvu pa se ni uspel približati. Prav zato pa je postal pomemben člen NK Mercator (Svoboda), na takratnem jugoslovanskem drugoligaškem nivoju, ki je bilo precej nad slovenskim. Kar nekaj let sva bila soigralca. Miloša sem prav tako izjemno cenil, saj je igral zelo kvalitetno v napadu. Poleg kvalitetnega preigravanja, natančnih podaj, je znal tudi zadeti gol in odločilno vplivati na končni rezultat. Seveda je imel tudi pomanjkljivosti. Še danes sem trdno prepričan, da so bile prav te, katere mu jih še v današnjih časih večkrat ponovim odločilne za njegov popoln razvoj in igranje na tedanjem prvem jugoslovanskem nivoju. Če malo zaidem na strokovni del, je to predvsem pomanjkljivost igranja v fazi obrambe (po izgubljeni žogi vedno in na vseh delih igrišča nastopi ta faza in obveznost ter odgovornost igralca).
Po končani igralski karieri (končal je v Avstriji), Milošu ni bilo do trenerskega dela. Nikoli ni tega pojasnjeval. Zato pa je bila uspešna njegova poslovna pot. Še danes (verjetno) odločilno posega v delovanje njegove zasebne gospodarske družbe, v kateri sta zaposlena tudi oba njegova sinova.
Neprecenljiva pa je vloga Miloša v našem društvu. Čeprav je stalno prisoten v nogometnih in drugih športnih krogih, se uradno v društvo ni vključil ob njegovi ustanovitvi. Bil pa je ob strani, lahko bi se dalo reči v čakalni vrsti. Potrebno ga je bilo izkoristiti. Ni se upiral. V najtežjih obdobjih po ustanovitvi društva je začel konkretno sodelovati – pomagati s finančnimi posojili in pridobivanjem sponzorjev ter številnimi drugimi akcijami. Upravičen je postal najožji del vodstva, kot operativni direktor društva. To vlogo opravlja že nekaj let.
Nogometno ni več aktiven. Na akcijah ne manjka. Bolj pri srcu mu je golf, kar seveda ni slabo, saj s tem živi zdravo, v naravnem okolju. Zato tudi za Miloša velja : ostani zdrav in še naprej prispevaj, da se bomo nekdanji soigralci še naprej redno srečevali.
Dinko Vrabac
Tudi Dinko postaja iz dneva v dan vse bolj povezan z našim društvom. Ni otrok Olimpije. V Ljubljano je prispel iz Bosne in Hercegovine in tu tudi ostal. »Prikupil« se je z doseganjem golov tudi v prvi jugoslovanski ligi, v kateri je Olimpija igrala kar vidno vlogo in bila daleč najbolj ugleden ter uspešen nogometni klub Slovenije. Te ocene ne more spremeniti nihče. To so dejstva. Takrat je bilo tako. Užitek je bilo igrati z velikimi jugoslovanskimi klubi (v vseh nekdanjih republikah), spoznati (in tudi igrati z njimi), z velikimi YU in hkrati svetovnimi zvezdniki.
O Dinku in njegovem igralskem obdobju ne morem veliko zapisati. Najine poti so se malo križale. V Ljubljano je prišel po zaključku mojega igranja za Olimpijo. Srečala, ali sodelovala nisva tudi na trenerski poti (sodelovala pa sva z njegovim bratom Damirjem). Bil pa je tudi trener. Njaprej v mladinskem pogonu FC Ljubljana, kjer so sestavili kvalitetno ekipo trenerjev (Srbu, pokojni Bengez, Plešinac, Sikavica, Matović, tehnični vodja Sušnik in direktor pokojni Marko Elsner). Kasneje je postal trener članskega moštva FC Ljubljana, Korotana iz Prevalj, Bele Krajine, NK Cockta Kresnice, Slovana in Jevnice.
Očitno pa je negotovost ukvarjanja s trenerskim delom preusmerila Dinka za vstop v poslovne vode. Še danes se ukvarja z gradbeništvom v Sloveniji in tudi v tujini (Nemčija, Luxemburg), v Ljubljani, za Bežigradom ima tudi MS Sparrow hostel ter računovodski servis.
Kot aktivni član društva veteranov je imel v času neurejenih razmerij z matičnim klubom konstruktivne pripombe in predloge za urejanje stanja in odnosov s klubom. Menil je, da ima klub premalo posluha in duše za svoje veterane. Nasprotno pa tudi to, da je prvenstvenih tekmah zelo malo bivših igralcev. Vedno izpostavi primer, da od svojega nekdanjega kluba FK Sarajevo še vedno vsako leto prejme VIP vstopnico, čeprav živi v Ljubljani.
(p.s. -JZ: zaradi koronavirusa, se nekatere zadeve oziroma zagotovila kluba v tej sezoni niso mogle realizirati v praksi. Dokler je bilo dovoljeno, je klub vseeno omogočil obisk 20-tim veteranom, le redko pa so prijavljeni vsi prišli. Dana pa so zagotovila za več kot 100 veteranov-članov društva, na najboljši poziciji – VIP1).
Z večjim številom članov društva in s takšnimi (aktivnimi) člani društva, kot je Dinko, sem skoraj trdno prepričan, da se bo matični klub znal vedno pozitivno odzvati. Zato Dinko tudi tebi : ostani zdrav in postani še bolj aktiven član društva.
Janez Zupančič
p.s. : opravičujem se vsem trem jubilantom, če sem zapisal tudi kaj takega, kar bi težje sprejeli. Upam, da kaj takega ni. Ker je pisanje o nogometni karieri ob življenjskem jubileju preveč suhoparno, sem prosil, da bi vsak od imenovanih nekaj k tem zapisom prispeval tudi sam. Razen od enega (Dinko) nisem prejel nič. Zato je vse skupaj le moj pogled.
Vsebina nisem dodatno kontroliral, niti preverjal, lektoriral. Vesel bom vsake pripombe, ki jo dobim.
Nedavni komentarji